Premiki v sodobni slovenski kratki prozi. Maribor, 2005 (Zora 38)

Znanstvena monografija Premiki v sodobni slovenski kratki prozi avtorice dr. Blanke Bošnjak, ki je izšla decembra 2005 v zbirki Zora pri Slavističnem društvu Maribor (223 strani), na diahroni in sinhroni ravni obravnava različna problemska vozlišča sodobne slovenske kratke proze osemdesetih in devetdesetih let 20. st. Členjena je na štiri temeljne vsebinske dele: v prvem so predstavljene literarnostilne opredelitve sodobne slovenske kratke proze, v drugem pa izvirna tipologijo, ki izhaja iz dveh razvojnih paradigem, v tretjem so znanstveni analizi izpostavljene značilnosti narativnega sistema in vloga subjekta v obravnavani prozi, četrti del monografije pa je namenjen predvsem prikazu različnih pojavov mitologizacije v izbranem korpusu besedil.

Postmodernizem izhaja iz nove duhovnozgodovinske paradigme, ob njem pa se pojavljajo še drugi tokovi, ki se vežejo na pretekle literarne formacije. Različni literarni tokovi so zato v raziskavi natančneje opredeljeni v povezavi s posameznimi tipi sodobne kratke proze, ki jih predstavljajo: postmodernistični tip (npr. Andrej Blatnik, Igor Bratož, Milan Dekleva), ultramodernistični (npr. Lidija Gačnik Gombač, Andrej Blatnik), iracionalistično-mistični (npr. Marjan Tomšič, Vlado Žabot) ter neorealistični tip (npr. Vinko Möderndorfer, Jani Virk, Franjo Frančič), v katerega se umeščata še: minimalistični (npr. Polona Glavan, Andrej Blatnik) in posteksistencialistični tip (podtip) (npr. Drago Jančar, Andrej Blatnik). Ta delitev kaže tudi na bolj ali manj intenziven tematski premik v intimizem, v naraciji pa v mimetičnost.

Del monografije, ki se loteva vprašanj narativnega sistema in vloge subjekta v sodobni slovenski kratki prozi, je zastavljen kot predstavitev različnih vidikov pripovedne subjektivnosti. Pri raziskovanju teh vprašanj predstavljajo teoretično oporo spoznanja Mieke Bal z razumevanjem kategorij oziroma vlog pripovedne subjektivnosti, zatem raziskave Franza Stanzla v zvezi s kategorizacijo pripovedovalca kakor tudi teoretične ugotovitve Gérarda Genetta glede pojma fokalizacije. Vlogo akterja kot kategorijo pripovedne subjektivnosti je teoretično utemeljil Algirdas Julien Greimas s t. i. aktantskim modelom, ki izpostavlja tudi zahtevno razmerje med subjektom in objektom. Avtorica na osnovi številnih analiziranih primerov ugotovi, da postaja v določenih besedilih ta meja vedno bolj zabrisana.

V sodobni slovenski kratki pripovedni prozi je opaziti številne pojave mitologizacije, in sicer v obliki motivno-tematskih ter idejnih vzporednic z miti in pravljicami. Struktura analiziranih kratkih pripovedi je vezana na aktualizacijo v smislu variantnega ponavljanja določenih situacij, ki spominja po Lévi-Straussu na »listnato strukturo«, kar pri mitu pomeni njegovo nepretrgano rast in spiralni razvoj.