Mobilni dostop | E-pošta - zaposleni | | Zemljevid strani |  |  |  |  |  | 
Išči
Koroška cesta 160, 2000 Maribor
Telefon: +386 2 22 93 840
E-mail: ff@um.si

Srečanje - Slikarji in teoretiki: Milan Butina, Marijan Tršar, Jožef Muhovič

junij - julij 2019


Tihožitje z radensko, Prvi krajec, Tau III (iz cikla Les petits riens)

Skozi likovna dela, razstavljena v prostorih Dekanata Filozofske fakultete Univerze v Mariboru (6. junij - 5. julij 2019), se ponovno srečujejo ustvarjalni potenciali treh slovenskih slikarjev, teoretikov in pedagogov: Milana Butine (1923-1999), Marijana Tršarja (1922-2010) in Jožefa Muhoviča (rojen 1954), katerih opus je prežet s povezovanjem umetnosti in znanosti. Te tri velike poznavalce likovne teorije, izjemne pedagoge in slikarje, od katerih sta se dva že poslovila, je združevalo tako strokovno sodelovanje kot tudi globoko prijateljstvo.

Skozi likovna dela, razstavljena v prostorih Dekanata Filozofske fakultete Univerze v Mariboru (6. junij - 5. julij 2019), se ponovno srečujejo ustvarjalni potenciali treh slovenskih slikarjev, teoretikov in pedagogov: Milana Butine (1923-1999), Marijana Tršarja (1922-2010) in Jožefa Muhoviča (rojen 1954), katerih opus je prežet s povezovanjem umetnosti in znanosti. Te tri velike poznavalce likovne teorije, izjemne pedagoge in slikarje, od katerih sta se dva že poslovila, je združevalo tako strokovno sodelovanje kot tudi globoko prijateljstvo.
Izbor razstavnih prostorov na univerzi se sklada z njihovim glavnim poslanstvom, to je predajanjem znanja in ljubezni do umetnosti mladim, da bi ti ob občutenju in doživljanju umetniškega dela umetnino znali tudi brati. Da bi bili zmožni, »... denimo, ob svojem to mi je všeč vsaj tu pa tam dostaviti še zato, ker premore te in te likovne kvalitete; ker je v njem tako ali drugačno skladje likovnih prvin itd. Da bi torej mogli z umevanjem še bolj vzljubiti dela ustvarjalcev, ki so jim pri srcu, pa se približati tudi tistim, ki jih do zdaj še niso znala pritegniti.«

Marijan Tršar se v svojih dnevnikih spominja, kako sta si z Milanom Butino v pogovorih nemalokrat privoščila ostre ocene tedanjega stanja likovne kritike in likovno teoretskega vedenja nasploh. Ker je bil študij likovne teorije pomanjkljiv in nesistematičen, sta se odločila, da se ji natančneje posvetita in se angažirata v likovnopedagoških poklicih:
»Takšni razmisleki so naju spodbudili, da sva se začela bolj zavzeto zanimati za likovno teorijo in prijatelja Milana pozneje pripeljali do odločitve, da se iz kulisarne Mestnega gledališča ljubljanskega, ki mu je bil predstojnik, preseli na pedagoško (in hkrati likovno teoretsko) področje, na Šolo za oblikovanje, mene pa, da se začnem sistematično ukvarjati z likovno kritiko. Od obeh je novi angažma terjal bolj poglobljen, znanstveno utemeljen študij temeljnih likovno teoretskih prvin in norm, ki jim vladajo - ta je potem privedel Butino do doktorata in mene do magisterija.«

S svojim enciklopedičnim naborom strokovnih in jezikovnih znanj sta uspela navdušiti številne študente, še posebej Jožefa Muhoviča, ki je ob slikarstvu na Akademiji za likovno umetnost študiral tudi filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je pod mentorstvom Frana Jermana in Milana Butine leta 1981 magistriral in leta 1986 tudi doktoriral na temo Vstop v likovno logiko.

Skozi v Dekanatu razstavljena likovna dela se izrisuje podoba treh vsestranskih ustvarjalcev, ki so preizpraševali meje slikarstva, odnose med materijo in nematerijo, zapleten svet človeških notranjih stanj, povezan z vprašanji minljivosti, spomina, iskanja identitete idr. Medtem ko Butina s svojimi sintetično-kubističnimi tihožitji v izrazito hladnih odtenkih še ostaja na realističnem bregu, se Tršar v svojih kompozicijah osvobaja predmeta in slike gradi s postopkom nanašanja oziroma polivanja barve kot tekoče magme, s čimer motiv prepušča naključju. Čiste, intenzivne, karakterno močne barve, ki se med seboj prekrivajo, mešajo in prelivajo, se pred gledalcem sintetizirajo v nekaj »konkretnega«, v nekaj, kar sicer ostaja na nivoju prividov in slutenj, ki se porajajo in izginevajo ter se zopet artikulirajo v nove podobe.

Muhovičevo slikarstvo ima izkušnjo abstrakcije, pridobljeno ob vstopu v likovno polje, že za seboj. Njegova novejša platna ponovno vpoklicujejo stvarnost in to dobesedno preko nosilca podobe. Slikarska platna, na katera slika, niso več napete, snežno bele podlage (white square), temveč že uporabljeni paravani in cerade, na katerih sta čas in uporaba pustila svoje sledi. Njegova izbira podlage nam veliko pove o Muhovičevem ustvarjalnem procesu, njegovem spoštljivem odnosu do podedovanih snovi in slikarske dediščine ter moči podob, ki lahko svoje nosilce na novo vzpostavijo.

Med umetniki se je velikokrat čutila Goethejeva kategoriča omejitev, da slikar ne more hkrati ustvarjati in se ukvarjati s teoretičnimi vprašanji, a pričujoča razstava dokazuje, da temu ni tako. Nasprotno, ponovni razcvet slikarstva v postmedijskem času nam sporoča, da je poznavanje likovnih osnov in prvin, ki jih umetnost neguje, bistveno za kvalitetno likovno izražanje, vizualno »pismenost« in sporazumevanje.

Avtorici razstave sta Tjaša Šavorič in Vesna Krmelj, oblikoval jo je Žiga Okorn. Razstava je nastala v sodelovanju s KUD Sestava.

 




.

  • Domov
  • O fakulteti
  • Srečanje - Slikarji in teoretiki: Milan Butina, Marijan Tršar, Jožef Muhovič